Zgodba o Mariu

VIDEO 1: Mario – jasno izražen hemiparetski obrazac, prije rehabilitacije prema Stojčević Polovini te Mario s 12 godina; tri godine je bio uključen u intenzivnu rehabilitaciju prema Stojčević Polovina (1.5 – 5 godina)

Mario se je rodil 1.11.1997 leta v Grazu (Avstriji). Porod je bil zelo dolg in težak, ker je bil Mario obrnjen z obrazom v napačni smeri.

Po porodu ni pri dojenčku nihče opazil nič neobičajnega. Mario je bil živahen in nemiren dojenček, jokal je pri previjanju in malo spal.

Z osmimi meseci še ni samostojno sedel, tudi stekleničko ni hotel samostojno držati.

Za njegovega otroškega zdravnika je bilo vse to normalno, rekel je, da je Mario razvajen otrok, ki nima potrebe, da bi sam nekaj naredil, ker bo tako ali tako vse dobil.

Pri sedemnajstih mesecih je Mario hodil samostojno. Pri hoji je močno vlekel desno nogico,desno rokico pa je držal precej trdo.

Otroški zdravnik je vse to štel za normalno in je postavil diagnozo »desna noga 1 cm krajša«.

Otroku smo želeli pomagati, da bi lažje hodil, zato smo odšli k ortopedu-da bi dobil vložek za čevelj (naša ideja).

Pri ortopedu pa nas je čakalo strašno presenečenje. Zdravnik je že na prvi pogled posumil v diagnozo »Hemipareza« in nas napotil dalje.

Zgodilo se je nekaj, o čemer nismo nikdar niti sanjali. Naš otrok, za katerega smo 18 mesecev mislili, da je zdrav, a samo razvajen, je bil nenadaoma bolan z dijagnozo »Hemipareza«.

Vedeli smo, kaj to pomeni , to je nekaj, kar ti ostane za celo življenje.

Vendar smo imeli srečo in prišli do prof. Stojčević Polovina.

Profesorica je bila zgrožena, kako prihajamo z 18 mesečnim otrokom šele sedaj. Spraševala nas je, kje smo bili do sedaj, zakaj nismo poiskali pomoč že prej. Pojasnila nam je, da so možnosti za Maria zelo majhne in da smo prišli zelo pozno.

Izbirali smo lahko oz. se odločili za eno od dveh možnosti: da hoja Maria ostane takšna kot je, z minimalno korekcijo in da vadimo toliko, da se stanje ne poslabša ali da Mario preneha hoditi, ga vrnemo na starost trimesečnega dojenčka in vadimo z njim vsak dan najmanj 6 ur ali več (težja izbira, vendar z boljšim rezultatom). Čez tri dni smo prišli na kontrolo in se morali odločiti.

Zelo težko nam je bilo, vendar smo vedeli takoj, da bomo poizkusili narediti vse, samo, da bo naš Mario lahko tekal, se igral tako kot njegov starejši brat in drugi otroci.

Ko je bil Mario star 18 mesecev smo začeli z njim vaditi. V naslednjih treh letih je za njega obstajala samo vadba, hrana, spanje in zopet vadba. Opustili smo praznovanje otroških rojstnih dnevov, zabav, obiske prijateljev, ker bi vse to pomenilo prekinitev vadbe, vsak dan pa je bil pomemben.

Mario je lepo napredoval. Da je hotel vaditi, smo mu pripovedovali pravljice, oče ga je zabaval in se igral z igračkami, starejši brat je izvajal vsemogoče neumnosti, vse smo delali, samo, da nam je Mario dovolill vaditi, kajti on je bil že velik fantek in ne več dojenček.

Ko z nami ni hotel več vaditi, je vadbo prevzel njegov brat, ker je njemu vse dovolil.

17.1.2001 je dobil Mario od »tete Doktor« dovoljenje, da lahko začne hoditi. Takrat je bil star 3 leta in 3 mesece.

Vse do takrat smo ga nosili ali pa vozili v vozičku.

Prvi koraki so bili čudoviti. Saj on normalno koraka, malo nesigurno, s strahom, vendar hodi pravilno!

Bili smo presrečni, saj se je ves naš trud izplačal, tudi to, da sem pustila službo, da sem lahko vadila z Mariom in to, da je bil naš starejši sin zelo prikrajšan za našo pozornost.

Danes je Mario velik fant, hodi v 2.razred, v šoli je priden, gladko govori dva jezika, igra klavir, najraje pa se igra z obroči, vrvjo za preskakovanje, pleza na drevo, plava, se potaplja in TEKA.

Za vse to, kar zmore naš Mario, se lahko zahvalimo samo njegovi »teti Doktor«, ki ga je sprejela na terapijo, čeprav je vedela, da so njegove možnosti minimalne, njej, ki nas je hrabrila, ko več nismo zmogli nekaterih vaj in njej, ki je verjela, da lahko uspemo. Želimo se ji še na ta način zahvaliti, da je naš Mario zdrav otrok. HVALA!